Govor podpredsednika AACC Gerharda Weisa na odprtju
17. Kulturnega tedna v Krki
15. maja 2009

Manjšinske pravice in zaščita manjšin sta sestavna dela demokratične družbe.
Slavnostni govornik Gerhard Weis z Dunaja je v svojem govoru izpostavil pomen manjšinskih pravic v parlamentarnem, družbenopolitičnem in narodnostnem življenju. Zagovarjal je pot začetega dialoga med predstavniki koroških Slovencev in predstavniki domovinskih organizacij. Dotaknil se je tudi vprašanja iskanja (zgodovinske) resnice, izoblikovanja mnenja, razločevanja med resnico, polresnico in lažjo ter odgovornosti medijskih delavcev v družbi. Izpostavil je tudi delovanje Alpe Jadranskega centra v Celovcu, ki se trudi za čezmejno sodelovanje med Slovenijo in Avstrijo in drugimi jugovzhodnimi evropskimi državami. Kot zgledne in potrebne je ocenil manjšinske sporede avstrijske radiotelevizoje (ORF).

„Dober večer“ in „hvala za vaše povabilo“ – več ne znam reči v slovenščini, ker se je nisem učil. Kot verjetno večina ljudi na tem svetu sem doraščal enojezično, v šoli sem se učil angleško in pozneje tudi še druge tako imenovane svetovne jezike (dovolj mučno) – vendar je povsem drugače, če človek dorašča od mladih nog dvojezično: tu se odpira dodatni kozmos in človek lahko doživlja dvoje življenj v dveh svetovih.
Ne samo na Koroškem ampak verjetno v vseh državah, tam kjer so, so dvojezično izobraženi ljudje v manjšini – ti pa seveda vsebujejo nekaj “več“, kulturno bogastvo, potencial za razvijanje življenja, en dragocen kapital. Da imamo za ta fenomen samo pojem „manjšina“ – „minority“ (kar semantično pomeni „manj“), je nezadovoljivo in pravzaprav paradoksno.
Koroški Slovenci imajo po mojem prepričanju vsekakor razlog, da so na svojo dvojezičnost ponosni, imajo v primerjavi z večino nekaj več!
Številke in številčna razmerja igrajo na tem svetu očitno življenjsko utemeljujočo vlogo.
Čeprav se že od nekdaj, vse kar obstoja, šteje, meri in tehta, kot da bi samo tako dojeli svet in upodabljali življenje – od industrializacije dalje se je razvila obsežna znanost iz tega preštevanja in merjenja; to je statistika. Ne da bi sedaj bila statistika zlo: pravilno uporabljena lahko prispeva informacije o razvoju, o tendencah, lahko daje večjo varnost za prognoze in nam pomaga spoznati različne opcije za ukrepanje. Naj samo pomislimo na statistike v zadevi klimatskih sprememb ali statistike o ogroženih živalih in rastlinah. (K temu obrobna pripomba: zelo zanimivo je, koliko skrbi in pozornosti posvečajo ljudje po vsem svetu ogroženim živalim in rastlinam in treba se je vprašati, zakaj ne posvečajo v isti meri skrbi in truda ljudem, ki so v njihovi eksistenci ogroženi. Ampak v industrijskih državah izdajajo ogromne vsote za krmo hišnih živali, vsekakor nesorazmerno več kot pa namenjajo boju za odpravo lakote v revnih predelih našega sveta. Bo sledil humanizmu neki „animalizem“? - konec obrobne pripombe).
Spet nazaj k statistiki: odločilno je, kako se je lotimo in kakšne zaključke naredimo: znatne napake v metodiki, napačni zaključki ampak tudi zlonamerne interpretacije so žal zelo pogoste. Vzemimo kot primer ugotavljanje manjšine in v tem primeru ne mislim na ugotavljanje narodnih skupnosti-manjšin, ampak volilne in glasovalne postopke v državi in družbi, kar je bistvo demokracije. Vsaka demokratična izvolitev v državno ali družbeno predstavniško telo, je po naravi ugotavljanje večine respektivno manjšine. In večina dobi pravico in pooblastilo, da uresniči svoje predstave, da ubere svojo pot – vsekakor do naslednjih volitvev. Samo o tem se glasuje.
V praksi mislijo zmagovalci volitev in to kar pogosto, da se z zmago na volitvah tudi odloča o resnici – zmota izključena, ta potem ostane tistim, ki so volitve izgubili. Vprašanje „kaj je resnično – kaj je resnica“ se ne more odločiti na osnovi demokratičnega glasovanja.
Napram političnim strankam in družbenim silam, ki si lastijo resnico zase, je vedno previdnost na mestu. Že velikokrat so stranke, ki so „imele vedno prav“, prinesle nesreco čez ves svet – preveč krat in zelo nasladno so se motili z masami – in vedno s fatalnim koncem.
Funkcionalne demokracije vedo za tako in imajo varnostne mehanizme: “Kaj če večina le ni imela prav, - kaj, če se izkaže, da je imela manjšina le boljši sprevid?“ Ti varnostni mehanizmi so v parlamentarnih pravicah manjšin kodificirani in naj obvarujejo pred neomejeno oblastjo večine in preprečujejo vsakršno pravico po absolutnosti. Pravice manjšin in zaščita manjšin sta neobhodno potrebni in sestavni element demokracije – in to ne velja samo za politična predstavniška telesa, temveč za celotno družbo. Stanje demokracije se meri tudi po tem, kako ravna z različnimi manjšinami.
Iz tega sledi tudi potreba po specifični konfliktni in pogovorni kulturi, tako imenovanimi „demokratičnimi oblikami medsebojnega sporazumevanja“. Jasno je, da je v volilnem boju dosti besednih bitk in pri tem lahko postane zelo vroče. Dovoljeno je in sme se prepirati – ampak vedno s prepričljivimi in na osnovi faktov zgrajenimi argumenti. Podtikavanja, obrekovanja, cinične pripombe, ki sotekmeca žalijo, in populistična obmetavanja z blatom, so smrt vsake demokracije.
Za pripravo na ta večer sem bral knjigo „Kärnten neu denken“, ki sta jo napisala Josef Feldner in Marjan Sturm. Ta knjiga me je iz več razlogov zelo pritegnila: Prvič: tukaj se zelo zgledno vodi dialog, ki ne more biti bolj demokratičen. Formalno si oba sporna partnerja ne podarita nič – kregata se z argumenti, ki jih sprejme adresat, na katera lahko odgovarja, ne da bi opustil svojega mnenja. Da je tak dialog v posebni situaciji, v kateri se nahaja dežela že dolgo, sploh mogoč, je zelo razveseljiv znak in opogumlja. Upati je, da se bo dialog nadaljeval in da bo vodil do dobrega cilja.
Lahko si predstavljam, da ni za pogovornega partnerja lahko, voditi dialog pod takšnimi pogoji, da je potrebno veliko osebnega poguma in potrpljenja – če že samo poslušanje mnenj in argumentov drugega »hardlajnerji« lahko napačno interpretirajo kot popustljivost, kar se med drugim tudi dogaja. Ali obstaja boljša pot, za rešitev tega dolgotrajnega konflikta, kot da se ta dialog vodi naprej?
Na osnovi tega spopada argumentov v tem dialogu sem zase pridobil čisto nova in deloma presenetljiva dognanja, vpoglede, ki mi omogočajo bolj diferenciran pogled na celotno stvar.
Meni Dunajčanu se je zdel konflikt o krajevnih napisih že dolgo kot znani »prepir o cesarjevi bradi« - nemško-koroška trdoglavost proti slovensko - koroški svojeglavosti. In to zaradi nekaj pločevinastih tabel, ki jih upošteva potnik, če hoče vedeti, kje se ravno nahaja.
Sedaj sem spoznal , da gre tu na eni strani za uveljavljanje koroških Slovencev v javnem prostoru, na drugi strani pa za »prastrahove« nemškogovorečih Korošcev (seveda tudi koroški Slovenci verjetno niso brez »prastrahov«). Moram priznati, da sem bil od vsega začetka na strani koroških Slovencev – bolj instinktivno, ker so manjšine šibkejše in jim je treba zagotoviti to kar jim pripada, notabene, če itak nič ne stane.
Da se z dvojezičnostjo na krajevnih napisih predvsem manifestira lasten jezik – ta aspekt konflikta sem premalo upošteval. Da je lasten jezik nepogrešljiv konstitutivni znak narodne skupnosti, mi je jasno in razumem, da se daje lastnemu jeziku poseben pomen, kar je nujno potrebno. Od štetja do štetja, se je število tistih, ki se priznavajo za koroške Slovence, manjšalo, ker očividno napreduje asimilacija. Proti temu, da se prizadeti prostovoljno in brez pritiska odločijo in se kapitalu dvojezičnosti prostovoljno odpovejo, ni mazila – seveda pa se je treba proti tistim oblikam asimilacije, ki nastajajo pod pritiskom, odločno boriti. Asimilacijski pritisk pa je, tudi so, če se jezik v javnem prostoru, kot na primer na krajevnih napisih, ne dovoli..
Na drugi strani strah in »prastrah«. Zelo lahko bi bilo, če bi rekli »strah je vedno slab svetovalec« - če ne bi bil tu spomin na zgodovinska dejstva, ki so že dolgo za nami, in so močno zasidrani v spominu. Sicer obstoja rek, da se zgodovina ne ponavlja, da se iz zgodovine ni moč kaj naučiti – to velja očitno samo za pozitivne izkušnje, doživeto zlo učinkuje dalje in utemeljuje strah in nezaupanje.
Sicer smo se tudi na Dunaju učili, da se je Koroška tedaj, pred dobrimi 90 leti, borila za svojo mejo in da je ob koncu zelo jasno priznanje koroških Slovencev do domovine Koroške, zagotovilo današnjo deželno mejo – od tega je že dolgo in od takrat naprej se je veliko zgodilo.
Veliko se je zgodilo tudi z evropskim združevanjem, z ustanovitvijo EU, kjer se mejna vprašanja postavljajo v popolnoma drugi luči. Ne morem verjeti, da bodo prastrahovi še dolgo obstali.
In dejansko je mogoče doživeti tudi »normalnost«. Večkrat sem na obisku v Podjuni/Jauntal in le malo sem občutil napetosti, ljudje obeh narodnih skupin očitno nimajo problemov, obnašali so se kot dobri in prijateljski sosedi in tudi ni bilo kakšnih bistvenih nesoglasij. Tudi to je Koroška.
Nekaj časa bo še trajalo, preden bo vse »obdelano« in da bodo pospravljene ruševine iz preteklosti. V tem procesu gre predvsem za resnico, za zgodovinsko resnico, če hočemo biti točni. V svojem eseju »Nemočna Evropa« piše ne samo od mene zelo visoko cenjeni koroški pisatelj Robert Musil temu zelo primeren odlomek, ki bi rad citiral: "Slavna zgodovinska distanca obstaja v tem, da se je od 100 dejstev porazgubilo 95, zato se preostalih pet da razporediti kakor pač hočemo. V tem pa, da teh pet gledamo kot modo izpred 20 let ali pa živ pogovor med ljudmi, ki ga ne slišimo, se razodeva objektivnost. Ustrašimo se nad grotesknimi človeškimi dejanji, brž ko so nekoliko posušeni, in skušamo jih razložiti iz vseh okoliščin, ki niso lastne, in to je iz zgodovinskih."
Pri iskanju resnice gre za zbiranje dejstev, faktov. In to je resnično zelo težko delo. Še enkrat Robert Musil, ko piše v predgovoru k svojemu eseju: "Jaz nisem samo prepričan da to, kar povem, da je napačno, ampak tudi to, kar se bo reklo proti temu. Kljub temu je treba začeti govoriti o tem; resnica ni pri stvareh, ni v sredini, ampak povsod okrog, kot pri vreči, ki za vsakim novim dejstvom, ki ga damo noter, spreminja obliko, in postaja vedno bolj trdna." Ta slika mi zelo ugaja ... Je v naravi vreče, da je vedno za nekaj prostora, in da lahko nekaj odvzamemo, če se izkaže kot neprimerno ali pa kot manj pomembno. Tu gre za fakte, za dokazana dejstva – ne za mnenja, ki jih pač imamo in katera ni treba utemeljiti.
Manes Sperber je napisal stavek »En gram dejstev je dragocenejši kot ena tona mnenj« - to je ključno pravilo. Temu nasprotno je hujskanje in »samo imeti kakšno mnenje«, je zelo prisotno v naši družbi, kjer se sončijo ljudje v luči žarometov z važiči. Sicer se ne ve kaj točnega, nekaj se je pohlastnilo, in se meni ... In nobeden, ki nekaj tako meni, mora povedati, kako je prišel do mnenja, na kakšni osnovi bazira mnenje – on to tudi v dosti primerih ne bo vedel. To je redišče, iz katerega rastejo in se razvijejo predsodki, druga stran »pravice do svobodnega mnenja«, ki seveda ne vsebuje pravice, razširjati nesmisel in protismisel, ampak so mišljena utemeljena prepričanja, ki jih lahko ima vsak človek.
Če gre za resnico in fakte, potem je kritična drža potrebna. Biti »kritičen« se pogostokrat v jezikovni rabi prevaja napačno ali pa se istoveti z »biti proti«. S tem kritika nima nobenega opravka. V grščini pomeni biti kritičen, znati »razločiti«. Razločiti med lažjo in resnico, smislom in nesmislom. Pomembno in nepomembno – to je važno in to početi ni kar tako enostavno kot zveni. Laži nam ne servirajo kot nasprotje resnice – pogostokrat so to polresnice, zavijanja, tudi akcentni premiki, ki resnico popačijo. Tudi razlikovanje med smislom in nesmislom, važnim in manj važnim tudi ni enostavno – veliko preveč informacijskih odpadkov pride dnevno med ljudi, predvsem preko elektronskih medijev.
Sedaj preidem še na iztočnico – posvetil se bom za zaključek medijem, mojemu področju. Leta 1959 sem se odločil za poklic novinarja – od tega je že 50 let. 35 let sem bil pri ORFu v različnih funkcijah in če sedaj govorim o ORFu, potem mislim na ORF, ki sem ga pred sedmimi leti zapustil v kar dobrem stanju – kaj bo sedaj iz tega, se bo še videlo. Upam, da bo šlo dobro naprej.
ORF (Avstrijska radiotelevizija) je rezultat federalistične strukture avstrijske države. Avstrija ni sestavljena samo iz devetih zveznih dežel, ampak postaja živa skozi devet regij. To ima opravka s tem, da domovina in zaupanje potrebujeta bližino – »prostor pred domačimi vratmi«, tam je domovina. Avstrija je - in tudi to je dragocen kapital - kulturno zelo diferencirana. Vzemite kot primer sosedi Koroško in Štajersko: Štajerci kuhajo, pojejo, stanujejo drugače kot Korošci, nosijo druga oblačila in če govorijo v narečju, potem jih težko razumemo ...
Radio, ki je za vse ljudi, mora zaznavati ljudje v specifični svojevrstnosti in iz tega sledi tudi draga in kompleksna federalistična struktura ORFa z devetimi deželnimi studii, ki producirajo programe za radio in televizijo. To veliko stane, na osnovi tega pa ima ORF tudi prednost pred drugimi ponudniki, ki producirajo in oddajajo samo centralno. Zaradi deželnih studiev ima ORF »mesto pred domačimi vrati« in je »rukač«. ORF ima tudi nalogo, da združuje dežele, od Bodenseeja do Neusiedlerseeja in ustvarja avstrijsko zavest, to je treba tudi povedati – poleg pošte, železnice in ORFa jih v Avstriji ni veliko, ki združujejo Avstrijo v dnevni zavesti svojih prebivalcev. Seveda je tu še zvezna politika, ampak to zaznavajo ljudje v zveznih deželah zelo različno.
Kulturna diferenciacija, o kateri sem govoril, pa ne obstoja samo teritorialno, ampak zajame tudi narodne in jezikovne skupine, ki živijo v teh regijah. Samoumevno je, da imajo ljudje pravico, da se jih nagovori v njihovem jeziku, in svojevrstnosti, in ORF ima obveznost, da to tudi izpolni.
To obveznost sem tudi sprejel kot generalni intendant ORFa – to je bilo ob koncu 90-ih let in tedaj sem tudi spoznal Bernarda Sadovnika, ki se je močno in ciljno angažiral za slovensko narodno skupnost. Od tedaj naprej sva tudi prijateljsko povezana, sva razvila in izvedla nekaj projektov (v zelo dobrem spominu imam oddajo Seppa Forcherja o Podjuni in običajih koroških Slovencev) –, pozneje me je prijatelj Bernard tudi povabil k sodelovanjiu v Alpe Jadranskem centru (AACC), kjer je tudi uspelo nekaj premakniti. AACC je nastal zaradi tega, da se dela korist: korist za deželo in tudi za narodno skupnost. To je dobro uspelo in veseli me, da lahko pri tem malo pomagam. V AACC sem spoznal tudi Filipa Warascha in skupno greva na izlete po Koroški.Torej pridobil sem si tudi lastne izkušnje.
Nazaj k manjšinskim sporedom ORF. Seveda so zelo draga, račun o stroških in koristi ni na mestu, ko se gre za federalizem in prizadete ljudi. Če bi bilo tako, potem ne bi smeli obstajati enako veliki zvezni studii v devetih zveznih deželah, potem bi pripadalo studiu na Predarlskem le del sredstev, ki jih dobi Dunaj, ki ima veliko več gledalcev in poslušalcev. Tako so vsi enako veliki, in to velja tudi za programe manjšin, ki jih producirajo za Hrvate na Gradiščanskem in za Slovence na Koroškem.
Igranje s številkami, številke gledalcev in poslušalcev so irelevante, ker ni na mestu kvota ampak kulturna raznolikost, jezik in življenjske oblike, ki so v naši deželi in ki nas bogatijo. Mislim da tako imenovana reforma zvezne države, s katero se ukvarja že nekaj let, reforma federalizma ne bo bistveno spremenila strukture, ker stojijo temu nasproti zgodovinsko zrasla dejstva.
In zelo malo si lahko predstavljam, da se bodo potopile zvezne dežele in da bodo postale jezikovne in narodne skupine še manjše kot so itak že in da bodo nekega dne postale nepomebne. To bi bilo trajnostno in neodpustljivo obubožanje, ki nam ga naši zanamci in potomci nikoli ne bi odpustili.
Še en stavek: Verujem v Evropo dežel, v Evropo regij, v Evropo kulturne raznolikosti.

Foto: M. Štukelj